Rahel hlad čutim po telesu, zvezde na nebu so delno zakrite z oblaki, lučka, ki jo imam na glavi, mi brli medlo svetlobo pod nogami. Tečeva med vinskimi trtami v Istri. Tišina, še ptice se ne oglašajo…
Triatlon oz. polovični Ironman. Noro! Vem, da se sliši malo noro: preteči 21 km, odplavati 2 km in prekolesariti 90 km, brez počitka in odmora. Toda, ker nama je tek blizu, ker zelo dobro plavava kravl, kolesariti pa tudi znava, čeprav resnega treninga ravno pri kolesu nisva imela nobenega (če odštejem en vzpon s kolesom na Vršič), je odločitev padla dokaj z lahkoto. Pravzaprav sva od laskega poletja dalje vedela, da naju čaka ta podvig.
Priprave sva imela že čez leto, ko sva se kondicijsko pripravljala s treningi, ki jih vodim in gorskimi teki, ki so najina strast ter s tekom na smučeh pozimi. Plavanje sem utrjevala 3 tedne prej na morju, mož pa malo manj, le med vikendi. Ker ima tehnično izpiljeno kravl tehniko in je tudi vzdržljiv, mu je bilo to dovolj. Oba sva velika vzdržljivca, kar sva dokazala tudi s pretečenimi 47 km preko treh vrhov (izziv treh vrhov https://zdravozivi.si/gorski-tek-izziv-treh-vrhov/ ) v mesecu juniju.
V nedeljo 17.7. sva ob 4:10 pričela najin podvig. Ker sva imela organizacijo polovičnega Ironmana v lastni režiji, sva začela s tekom. Tekla sva dva kroga po 10 km in še malo. 21 km sva pretekla v 2h urah. Imela sva zmeren tempo in nisva se nameravala že takoj s tekom popolnoma iztrošiti. Bolečin nisva imela, res pa je, da je potekal tek po ravnem terenu, kar pomeni konstantno in enako gibanje v sklepih in mišicah in posledično večjo utrujenost ali neugodje, kot v primerjavi z gorskim tekom (to je moje osebno mnenje in občutenje). Po teku sem bila vesela, da je za mano.
Na hitro sva spila beljakovinski in ogljikohidratni napitek (v vodo sem dala riževo mleko konopline belajkovine, malo chia semen, banano ter malo listov rdeče pese), se oblekla v kopalke in odkolesarila na obalo (do obale je 470 m). Mož je vključil štoparico za plavanje in vrgla sva se v dokaj mirno morje. Malo hladnejše je bilo kot pred dnevi, toda plavanje je bilo pravi užitek. Ves čas sva plavala vzporedno, tako da je vsakič eden vodil smer, ker je vdihgaval proti plaži. Vdihavala sva na 4 zaveslaje. Celoten zaliv sva preplavala dvakrat brez ustavljanja (enkrat sem si popravila očala) v uri in 15 minut. Malo več časa nama je vzelo brisanje in preoblačenje v kolesarsko opremo ter mazanje s sončno kremo. Ponovno sva spila napitek in že sva štartala. Na obali je bil tudi moj brat, ki je prišel po kopalno opremo ter dogovorili smo se, da nama bo med kolesarjenjem dostavil sendviče.
Že sva bila na kolesu. Oba imava gorska kolesa, tako da nisva konkurenčna specialkam, toda volja in moč sta bila močna in nič naju ni moglo več zaustaviti. Med kolesarjenjem sva ves čas po malem pila elektrolite. Cesta ni bila nedolžna, saj so naju avtomobili ves čas prehitevali, pa tudi vzponov in spustov ni manjkalo. Kolesarila sva 45 km v eno smer, od Pelegrina v Umagu do Vrsarja oz. 6 km naprej. Ko sva obrnila smer proti domu, sva si kar malo oddahnila, kajti od Vrsarja se je tistih 6 km vleklo po polžje, pa še hinavski klanec na gor je bil. Ob poti naju je že čakala ekipa (otroka in brat), ki so nama predali sendviče in elektrolite. Kljub času, ki je nevzdržno tekel, sva se ustavila in pojedla sendviče s salamo in sirom ter s kikirikijevim namazom in marmelado na belem kruhu. Očitno nama je ta dodatna energija dobro dela, kajti nazaj sva kar poletela. Do cilja sva kolesarila kot dva norca. Bolel naju je vrat, kolena. Res sva imela bolj neprilagojena kolesa za tak podvig, kajti kolesarila sva kar z natikači. Nimava namreč prilagojenih pedalk na kolesu ter čevljev za zataknit. To je bil nedvomno razlog za boleča kolena, kajti tako so bili obremenjeni izključno kvadricepsi, hemstringi (zadnje stegenske mišice) pa so počivali. Na cilj sva prikolesarila v 4 urah in 35 minutah, 940 m višinske razlike.
Telesni napor vseh treh športov je trajal neto 7 ur in 50 minut, preblačenje pa 30 minut. Celoten podvig sva opravila v skupno 8 urah in 20 minutah. Tekla sva 2 uri, plavala 1:15, kolesarila pa 4:35 minut.
Ko sva prišla na cilj, sva čutila globoko utrujenost. Osebno sem bila tudi lačna in ker mi je ostal en sendvič (pojedla sem samo tistega s salamo), sem ta sladkega z največjim užitkom zbasala vase. Primož se je ulegel v mrežo in skoraj takoj zaspal. Jaz sem se ulegla na travo in tudi zakinkala. Toda, ker se poznam in vem, da mišice potrebujejo po naporu regeneracijo tudi v obliki razteznih vaj, sem naredila streching celotnega telesa. Posebno koristen in zelo mi je pasal čep z glavo med nogama, ker sem si tako hkrati raztegnila ahilovo tetivo, kvadricepse, celotno hrbtenico in vrat.
Isti dan sem čutila kolena ter kolke, toda hujše bolečine ni bilo. Naslednji dan musklfibra skoraj nisva imela, le vse mišice po telesu sva po malem čutila. Plavanje mi je isti in naslednji dan zelo pasalo. Seveda nisem plavala kravla, ampak hrbtno. Tako sem tudi raztegnila hrbtne mišice.
Če potegnem črto, lahko rečem, da je bil podvig zelo dobro izpeljan, kar gre zahvala dobri telesni kondiciji čez leto. Psihično sploh nisem imela časa, da preveč analiziram napor med samim izvajanjem, ker se je vse tako hitro dogajalo. Najbolj težak oz. neugoden mi je bil kolesarski del, ker je bilo preveč avtomobilov na cesti in ker sem bila na ta del najmanj pripravljenja z vidika pridobljene izkušnje. V zadnjih letih namreč nisem kolesarila po asfaltu tako dolgo časa in hkrati na čas. Toda ker je nevarnost prometa na vsakem obratu kolesa, nisem imela časa o tem premišljevati oz. se obremenjevati. Plavalni del mi je bil v užitek in brez napora bi to razdaljo plavala še naprej. Teka pa sem imela v tistem momentu povsem dovolj, res pa je, da sem bila z mislimi že pri naslednjem delu, torej plavanju.
Mogoče pa v naslednjih letih nadoknadiva drugo polovico Ironmana, toda oba sva istega mnenja, da brez specialke ne greva na naprej.
Za vse, ki se sprašujete ali bi še sami poizkusili, pa svetujem, da je kombinacija vseh treh vzdržljivostnih športov ZDRAVA in POLNA UŽITKOV. Ni važna razdalja, ki jo preplavate, pretečete in prekolesarite, važno je da skrbite za zdravje in postavite vaš organizem pod manjši izziv, ki je prilagojen popolnoma vam.
S tekom krepite srce in ožilje, kosti, mišice, sklepe in tetive celotnega telesa; s plavanjem po teku mišice zmasirate in regenerirate in krepite pljučno kapaciteto (predvsem s kravl tehniko) ter seveda krepite roke in ramenski obroč; s kolesarjenjem pa krepite srce in ožilje (utrip pri vzpenjanju v klanec na moč vam zraste do neba) ter mišice nog (predvsem kvadricepsa in meč), roke, trup ter vrat pa delujejo kot stabilizatorji, ki držijo smer (kot pri teku).
Sedaj pa akcija!
