Maraton po Parenzani in dolini Mirne

Maraton Grožnjan3

Bil je lep aprilski dan. Obdajal naju je svež pomladni zrak in jutro se je šele prebujalo. Tekla sva v lahnem in sproščenem koraku…

Že ves teden sem vsaj trikrat na dan preverjala vremensko napoved za nedeljo. Kazalo je na dež. Pravzaprav je bil dež napovedan tudi za naprej. »Smola,« sem rekla, »kar bo, pa bo«. V mislih sem si naredila načrt vse potrebne tekaške opreme za dež in premišljevala, kaj naj vzameva, ter koliko hrane in pijače naj imava med tekom s sabo. Traso sva imela približno določeno. Bila je krožna pot. Namarevala sva preteči natančno razdaljo enega maratona.

Večer pred maratonom je bilo v Novigradu dokaj hladno. Ker je bil napovedan dež in dokaj sveže temperature (6-8 °C), sva si pripravila dolge tekaške pajkice, kratke rokave in nepremočljiv anorak, kapico s šiltom in gorske tekaške copate. Mož je napolnil tekaški nahrbtnik z vodo (1,5l), kamor sva dodala še elektrolite v prahu. Namešala sem dva odlična napitka, ki dajeta vso potrebno energijo, in 2 banani. Ker sva se nameravala na izhodišče odpeljati z avtom, sem spravila v prtljažnik še nekaj vode in dve dodatni banani.

Recept za hranilni napitek med maratonom/ultra vzdržljivostnim naporom (1 liter napitka)2 banani2 veliki žlici chia semen2 mali žlici 100% kakava

2 veliki žlici konopljinih beljakovin

riževo mleko

V blender daste cca. 1dcl riževega mleka in dodate vse zgoraj naštete sestavine. Zmiksajte in vljite v dve flaški veliki pol litra. Da bosta obe flaški do vrha polni, dodajte riževo mleko. Napitek naj stoji vsaj 4 ure.

Budilka naju je zbudila ob 4:30. Na stopala sem si nalepila plast tanke prozorne folije, ki ji pravim umetna koža in vse povila z lepilnim lekarniškim trakom, da mi med tekom ne bi zaščita padla dol. To navado, da zaščitim stopala, imam že vsa leta, kadar se odpravim tečt maratonsko razdaljo. V vseh teh letih teka se mi je koža na stopalih zelo utrdila, vendar vem, kako je, če imaš krvav žulj in še kar precej kilometrov pred sabo. Popila sva vsaj pol litra limonade in se ob 5h odpeljala na izhodišče.

Štart sva imela pod Motovunom. Trasa naju je vodila proti Grožnjanu po makadamski cesti po dolini Mirne. Nato je sledil vzpon na Grožnjan in tek po Parenzani do Motovuna. Tam sva vedela, da še ne bova nabrala dovolj kilometrov za maraton, zato sva imela namen teči po Parenzani, dokler bo treba in upala sva, da bo ta razdalja čimkrajša. Tek sva štartala ob 5:30. Mož je na hitro pojedel banano, meni pa ni bilo do hrane.

MARATON ISTRA

 

 

…Tek v zgodnjih jutranjih urah je zame najlepši. V zraku je svežina in zaradi hladu tudi ostrina. Dihala sem s polnimi pljuči in kar odnašalo me je naprej. Mož mi je mrmral, naj ne hitim tako, ker tečem s hitrostjo, kot da tečem 15 km. Upočasnila sem, ampak me je še vsaj trikrat opomnil. Pogledovala sem po krasni zeleni ravnici, konji so se mirno pasli ali pa šele prebujali. Zmotila sva nekaj psov čuvajev, ki so naju v pozdrav nalajali. Od strani sem pogledovala proti možu in mu veselo razlagala, kako je lušno in kako se počutim krasno in kako je to nekaj povsem drugega, kot če tečeš v množici tekačev. Mislim, da se ni počutil najbolje, zato sem utihnila in mirno tekla dalje. V tišini sva presenetila dve srni, ki sta stekli po travniku. Ko sva prišla do vznožja klanca, sva si slekla anorak, ker je bilo vreme vse prej kot deževno. Sonce še ni vzšlo, kazalo pa je na sončen dan. Klanci so nama domači. In takoj ko sva začela teči navkreber, se je možu razvezal jezik. Spodaj ga je malo začelo boleti koleno in se je bal, da bo bolečina trajala, vendar je na klancu takoj popustila. Polna energije sva tekla in kar naenkrat pred sabo zagledala dva poljska zajčka, ki sta nama že pokazala pete. Nato se je pred nama prikazal Grožnjan, obsijan v soncu. Takoj sva morala narediti nekaj slik. Od Grožnjana sva tekla dalje po Parenzani. Vedela sva, da se bova počasi spuščala v dolino Mirne do Motovuna, zato si s tem delom teka nisva delala skrbi. Kilometri so tekli. Lačna nisva bila. Vsake toliko sva srkala iz nahrbtnika. Po določenem času sem čutila, da so se mi razbolele vezi okoli kolen. Poznala sem te faze bolečin in se nisem z njimi obremenjevala. Telo mi je hotelo dopovedati, da naj preneham. Tekla sva dalje. Kljub temu, da je bil rahel naklon navzdol, pa je bil teren zelo neugoden, ker je pot polna večjih in manjših kamnov, ki se jim je potrebno izogniti, zato ni možno teči sproščeno in se prepustiti gravitaciji. Sprva sem gledala samo na kamne, sčasoma pa se mi to ni več ljubilo. Bolečina je prišla s kolen na kolke. »Dobro,« sem si rekla, »bo že prešla«. In res, po določenem času je ni bilo več. Telo se je popolnoma prilagodilo novi situaciji in prišlo v t.i. homeostazo na višjem nivoju. Šla sva skozi pet tunelov, od tega je bil samo en osvetljen. Prečkala sva vsaj tri velike mostove in imela sva krasen razgled. Nenadoma sva zagledala pred sabo neko žival, veliko kot pes, ki naju je nepremično gledala. Obrnila se je in skočila v grmovje. Bil je v jazbec, velik jazbec. Mož je tekel pred mano in bil ves lahkoten in sproščen. Nič ga nisem spraševala, kako se počuti in kako je s kolenom, ker se to pri dolgih razdaljah ne dela. Z določeno opazko ali vprašanjem lahko posežeš v posameznikovo psiho. Če prej nisi imel težav s kolenom, jih boš po vprašanju, kako je s kolenom, imel in verjetno ne samo tam. Psiha je pri dolgotrajnih vzdržljivostnih naporih resnično pokazatelj uspeha. Po Parenzani sva tekla 23 km. Ko sva prišla dol pod Motovun na ravno asfaltno cesto, sem imela občutek, kot da tečem po nekem čudnem mehkem terenu, ker sem imela stopala tako prilagojena na kamne. Med hojo sva popila vsak svoj napitek, mož je pojedel še mojo banano. Pri avtu sva odložila anoraka in pogledala na mobitel. Morala sva preteči še 8 km. Moram priznati, da mi je bilo teh nekaj kilometrov težjih, kot vse ostalo pred tem, kljub temu, da bolečine ni bilo nobene več. Tukaj je nastopila psiha. Ko veš, da imaš še čisto malo do konca, gledaš in samo še čakaš, kdaj bo konec. Pred tem sem se popolnoma odklopila in tekla v nekakšnem transu ali meditaciji. Mož je rekel, da mu je bilo na začetku težko teči po Parenzani, ker je ves čas spremljal kamne, na katerih so bili napisani kilometri. Ko pa se je odločil, da jih ne bo več gledal, se je odklopil in sprostil. Teh 8 km pa sva morala oba gledati kamne in mobi. Kako počasi so tekli kilometri, še celo metri! Sva! Je zaklical in obrnila sva in radostno stekla nazaj proti avtu. Toda… na križišču je ugotovil, da se je v izračunu poti zmotil in morala sva preteči še dva kilometra. Ne bom razlagala, kako je to psihiralo naju oba. Zadnja dva kilometra sva trpela bolj, kot vso ostalo pot. Pa ne moreš nič, prav nič. Pot je tekla ob Mirni in bila je nežna in mehka kot maslo, ker je bila nasuta z nežnimi drobnimi kamenčki. Toda nama se je zdela sovražnica in priznam, imela sem cmok v grlu.

Maraton Motovun

Na cilj oz. do avta sva prišla natančno do metra in bila sva zadovoljna. Pretekla sva razdaljo enega maratona 42,2 km, v času 4 ure in 38 minut, višinske razlike 452 m.

Isti dan se nama je telo razbolelo, ne samo noge, ampak tudi prsne in trebušne mišice, ker so bile po Parenzani ves čas v vlogi močnih stabilizatorjev. Ob 15h popoldan je začelo deževati in deževalo je še ves naslednji dan. Naslednji dan sem imela še manjši musklfiber na stegnih, mož pa ni imel musklfibra. Drugi dan po maratonu, smo šli brez težav na Učko. Tretji dan po maratonu, pa sva šla tečt 11 km v normalnem tempu.

Hvala višjim vremenskim silam, da so nama naklonile še eno nepozabno tekaško izkušnjo!

 

Prispevek je objavljen tudi na: Moia in, Seniorji info, Ride Sport, Šmarna gora.