3.6.2017 ob 3h zjutraj naju zbudi budilka. Z lahkoto vstanem. Počutim se spočito in naspano. Nobene treme. Očitno sem res že navajena takih scenarijev. V tišini se oblečeva in napraviva za na pot, ki je kar velika neznanka.

Nameravava teči iz Čičar v Kranjski Gori, na Vršič in na vrh Slemenove Špice (1. vrh). Ta del nama je domač, le da se nameravava spustiti s Slemena v Tamar po drugi poti in ne čez Grlo, kot sva se do sedaj. Nato tek do Planice in v Rateče, po kolesarki stezi do Belopeških jezer in na vrh do koče Zacchi (2. vrh) v Italiji. Sledi tek v dolino in vzpon po italijanski strani na vrh Tromeje (3. vrh). S Tromeje se nameravava po avstrijski strani spustiti na Korensko sedlo. Nato naj bi sledil vzpon do oddajnika nad Kranjsko goro (4. vrh) in tek v dolino domov.

Sledijo še zadnje priprave pred začetkom. Na stopala si nalepim t.i. umetno kožo (nekakšno prozorno folijo) za zaščito pred žulji. Namažem se z bepantenom na občutljiva mesta pod pazduho in pod prsi (modrček mi vedno do živega zdrgne kožo). Mož in sotrpin Primož si nalepi obliže na prsne bradavice, da prepreči drgnjenje in natakne elastični povoj na občutljivo koleno. Še zadnji pogled na zemljevid in priklop mobitela.

Ob 3:20 štartava v toplo noč. Oblečena sva v dolge rokave in kratke hlače. Z lahkotnim tempom se podava naprej. Pravi občutek teka v temi se začne pod Vršičem, ko ni več nobene javne osvetljave. Nimam občutka ne za hitrost teka, ne za čas, ampak se zlijem s čisto temo. Nenadoma zaslišiva tik ob nama močan glas, na pol rjovenje in na pol lajanje. Očitno sva zmotila srnjaka med nočnim pohodom ali spanjem. Čas za naju ne obstaja, preklopiva v enakomeren ritem in že sva pri Ajdovi deklici, kjer nama pot prekriža urn zajec.

Ko prideva do Erjavčeve koče, je že svetlo, toda sonce še ni vzšlo. Popijeva zajtrk in zmešava elektrolite v prazni flaški, ki sva ju napolnila s studenčnico. Nadaljujeva tek in nato vzpon na Slemenovo špico. Na sedlu naju preplavijo prekrasni prvi sončni žarki in odpre se čudovit razgled na dolino Tamar. Tečeva do točke, kjer se pot spusti v dolino Tamar. Za to pot sva se odločila, ker je bila pot čez Grlo pri prejšnjih tekih na določenem delu zelo nevarna. Ta je res malo lažja, toda vseeno imava polne noge drobirja. Pot nama križajo mini črni močeradi. Med skalami zagledava osamljenega gamsa, ki naju radovedno opazuje. Končno sva pri koči v Tamarju. Očistiva sva si stopala in se v teku podava naprej. Ob 7h sva v Planici. V Ratečah mimo naju elegantno priskaklja srna. Ob kolesarski poti imava prvo skrito postajo. Ponovno spijeva napitek. Pregledam stopala in ugotovim, da mi je umetna koža že zdavnaj zlezla dol. Imava rezervno, ki jo dodatno pričvrstim s trakom, kar se je odlično obneslo, do cilja mi ni padla dol.

Sedaj že čutim bolečino v nogah in za povrh tečeva po asfaltu. Asfaltu se na vse možne načine izogibam in če je možno tečem po bankini. Pot do Belopeških jezer je krasna, saj tečeva ob brzicah in po krasni makadamski poti do prvega jezera. Do drugega jezera je pot otežena, ker je skoraj ves čas asfalt. Zato začutiva olajšanje, ko prideva ponovno na makadamsko stezo pri drugem jezeru. Kar naenkrat se začenjava vzpenjati proti koči Zacchi. Hodiva in se strmo vzpenjava. Po poti naju zmotijo številni kakci in šele čez čas opaziva od kod izvirajo. Na poti naju prestrašeno opazuje čreda ovčk, ki sva jih očitno zmotila na jutranji paši. Meketajo in se kličejo. Ko greva mimo se umirijo. Na drugem vrhu pri koči Zacchi sva ob 9h. Nič ne čakava, le popijeva elektrolite in že tečeva po krasni makadamski poti v dolino. Noge me nič ne bolijo. Na asfaltu se ustaviva in hodiva. Takoj ko začnem teči po asfaltu, začutim bolečino v nogah. Na srečo ni veliko asfalta. Pod Belopeškimi jezeri imava na skriti postaji ponoven energetski napitek. Popijeva ga in si na hitro očistiva čevlje peska. Že tečeva proti Tromeji.

Vzpon na Tromejo po italijanski strani se vleče in vmes premišljujem, kako sta najina otroka Nika in Aljaž tukaj z veseljem in dobro voljo hodila. Jaz le grizem korak za korakom in nočem premišljevati, kdaj bo konec, ker se mi zdi, da ga ne bo nikoli. Ko prideva na široko makadamsko stezo, se malo oddahnem in z večjim zagonom nadaljujem pot. Tudi Primož ima na zobeh kakšno zmerljivko o tej poti, toda takoj jo pozabiva in se osredotočiva na številne večje kamne, ki nama otežujejo lep in lahek tek. Sedaj so noge že zelo težke in vsak povečan kamen je za naju manjša ovira. Grizeva pot kolikor se da v teku in v hoji. Strm vzpon je pred nama in korajžno se ga lotiva. Ob 12h sva na vrhu Tromeje (3. vrh). Primož naredi sliko za spomin in pove, da telefon ne bo več dolgo zdržal. Upava, da bo čim dlje in se ga ne dotikava več. Počasi, kajti kolena že pošteno čutiva, se odpraviva na avstrijsko stran Tromeje. Na vrhu naju pozdravijo kravice, ki se občasno oglašajo s kratkim mukanjem. Nato se spustiva na Korensko sedlo. Pot je hitra in strma. Zaradi bolečin v kolenih raje hodiva. Tečeva po bankini Korenskega sedla in približujeva se zadnji skriti postaji.

Zadnja postaja s skrivno zalogo goriva in še zadnji vzpon je pred nama: oddajnik nad Kranjsko Goro. Toda vzpon me ne gane, boli me celotno telo. Misli se vrtijo okoli sendviča, ki je skrit nekje pod vejami v gozdu. Zvlečem vrečo in povem Primožu, da ima na voljo sendvič in napitek in elektrolite. Sendvič je iz domačega ajdovega in pirinega kruha, s semeni in kosmiči. Notri je humus (domač) in kozji sir. »Končno trda hrana,« zamomljam s polnimi usti. Primož reče, da bo jedel med vzponom in tudi sama se odločim za isto. Zmešava še elektrolite in ostalo zalogo skrijem nazaj pod veje. Hodiva in hlastno jeva. Kar žal mi je, ko je sendviča konec. Sedaj pa prestaviva v višjo prestavo in v lahkem teku nadaljujeva. Med potjo prehitiva dva gorska kolesarja. Očitno jima vzpon dela hude preglavice. Kar naenkrat sva pri oddajniku. Ne morem verjeti. Mogoče pa mi je sendvič dal dodatne moči.

Spustiva se v dolino, seveda z bolečinami v kolenih, toda z mislimi pri tušu, Piki in postelji. Hrana nama ni na prvem mestu. Utrujenost tukaj prevlada. Poleg tega sva imela skritega goriva za po poti, še preveč.

Ko prideva do Srnjaka, naju preplavi občutek olajšanja. Brez hujših bolečin tečeva do doma. Primož je pravilno sklepal, da je telefon že crknil in zato hitro steče v stanovanje, da preveri čas in da polnit telefon. Doma sva ob 14:20. Pokličem Piko in že pogleda izza vogala bloka ter veselo migajoč z repkom steče proti meni, ko že ležim na tleh. Sledi pozdrav veselja, kot da se nisva videli že cel teden. Vsa polupčkana (beri oblizana po obrazu) si sezujem čevlje in nogavice. Presenečeno opazim, da nimam ne krvavih, ne običajnih žuljev. Ta umetna koža povita s trakom je zakon. Uležem se na mehko travo. Primož mi skozi okno sporoči, da je telefon crknil točno na zadnji postaji na Korenskem sedlu.

Premagala sva štiri vrhove na območju Slovenije, Italije in Avstrije na razdalji 61km, v času 11 ur in s premaganih 2800 m višinske razlike.  

Opomba: Telefon se je spraznil na Korenskem sedlu. Do cilja sva pretekla še 9 km in premagala še 300 m višinske razlike. Skupno sva tekla 5 min manj kot 11ur. Premagala sva razdaljo 61km in 2800m višinske razlike.

Ta dan sva počivala in opravila le kratek sprehod s Piko. Naslednji dan sem imela manjši muselfiber v stegnih in mečih ter čutila sem kolena. Primož je čutil hrbet, saj je ves čas nosil dodatni 2kg na hrbtu in kolena. Če potegnem črto, sva bila očitno dobro pripravljena na ta izziv. Tekla sva z zdravo pametjo v enakomernem ritmu in na strmih vzponih in tam, kjer je bil asfalt večinoma hitro hodila, kar je vsekakor preprečilo morebitno poškodbo. Telefon je očitno crknil, midva pa ne, zato upava na še kakšen nov izziv.

 

Predpriprave na ultra gorski tek

1.     Določitev trase na zemljevidu2.     Določitev skritih točk3.     Priprava tekaškega nahrbtnika (limonada brez sladkorja v meh 1,5l, 2 napitka z beljakovinami 0,5l, švicarski nož, denar, robci, flajštri, lepilni trak za povijanje, umetna koža za stopala, mini sončna krema, bepanten krema, mobitel, elektroliti v vrečkah 2x, osebni dokument). 4.     Priprava vreč z gorivom (napitek 6x, voda 6x, elektroliti 6x, robci 3x, sendvič 2x) 5.     Fizično skriti 3 vreče z gorivom na tri skrite postaje 6.     Priprava oblačil za tek 7.     Dobra neobilna večerja (jajca, čičerika, zelenjava, malo skute z medom). 8.     Priprava budilke 9.     Dober počitek

Prispevek je objavljen tudi na Info Seniorji, Moia in, Ride sport.