Zadnja leta z družino pogosto raziskujemo Karavanke. Začeli smo z Vošco, potem s Trupejevim poldnem, Kresiščem, Dovško babo, Blekovo kočo. Razlog je v prekrasnem razgledu na slovenske Julijce in na avstrijske Alpe in jezera. Čudovito je hoditi po poteh, ki so manj obljudene, in odkrivati vedno nove doline, planine in skrite poti vedno v družbi srn, svizcev in gamsov.
Vsa ta lepota nas je vselej vlekla nazaj v ta prekrasna višavja, v vseh letnih časih. Pozimi vlačimo s sabo sani in dilce za spuščanje po zasneženi dolini, poleti zakurimo ogenj in pečemo hrenavke. Vselej nas spremlja tudi psička Mimi, prej pa je bila z nami psička Pika. Tudi izgubili smo se že, ker ni bilo označenih poti in nobenega signala, da bi si pomagali z GPSom.
Z možem sva goreča ljubitelja planin in prekrasne narave. Ker rada tečeva tudi po gorah, sva že nekaj časa imela v mislih »trail Karavanke«. Trasa naj bi združila vse naše priljubljene vrhove v eno lepo zaključeno celoto.
Ob 5h zjutraj 4.6.2022 sva šla našim Karavankam naproti. Traso sva imela zgolj približno določeno, nekatere odseke sva odlično poznala, nekaterih pa še nismo raziskali. Torej pot naju je vodila v zmernem tekaškem koraku iz Čičar v Kranjski Gori postopoma navkreber na Srednji Vrh. Od tam sva nadeljevala proti Kresišču. Po makadamski poti do lovske koče sva izmenjavala tek in hojo, pri koči pa sva se napila vode. S sabo sva imela vsak svoj tekaški nahrbtnik z mehom, v katerem sva imela cedevito. Vsak sva imela še sendvič s sirom in čičerikino-tuninim namazom in čokoladno mleko ter misli čokoladico za rezervo. V nahrbtniku sva imela tudi prvo pomoč, nož, kremo bepanten in vsak svoj mobitel.
Od lovske koče sva se v hoji strmo začela dvigovati proti »srnjakovi dolini« (to ime smo si sami izmislili, ker so povsod srne in njihovi bobki). Tam naju je prišel pogledat gams, ki naju je z višine z desne strani opazoval kar nekaj časa. Na levi strani pa so se razbežale srne, ki sva jih očitno presenetila med zajtrkom. Nato se nama je odprl prekrasen razgled na karavansko gorsko verigo. Tam se je dvigovalo Kresišče. Na vrhu sva bila v dveh urah. Na slovenski strani se je pred nama bohotil Triglav, na avstrijski pa Vrbsko jezero.
Sonce je že močno sijalo, čeprav je bila ura komaj 7h. Tekla sva dalje po grebenu in dol ter spet gor in dol. Na srečo sva imela sonce v hrbet. To sva tudi načrtovala. Začela sva se ponovno dvigovati in na vrhu med Kresiščem in Trupejevim Poldnem sva se ustavila in pojedla zajtrk. Bil je odličen, saj sva bila že zelo lačna. Pot naju je vodila dalje po grebenu mimo črede ovac, ki je bila zelo glasna, ampak skrita za grmičevjem. Tekla sva po mehki zeleni travi gor in dol, čez gozdičke in po ozkih stezicah.
Ob približno 8h sva preplezala na vrh Trupejevega poldna. Pred nama se je že kazala v daljavi Blekova koča, Vošca in Tromeja, ter seveda italijanske Alpe. Sledil je strm spust po gozdnem terenu, poraščenem z mehkim mahom, borovničevimi grmički in še nezacvetelim telohom. Med potjo sva preskakovala in plezala čez podrta stara drevesa in ves čas poslušala jutranje ščebetanje in prepevanje ptic. Kar naenkrat naju je izza ovinka pričakala Blekova koča. Pod Blekovo leži mesto Beljak kot na dlani, nad njim pa se po dolgem razteza Dobrač. Dva avstrijska planinca sta pila pivo in se pogovarjala. Prosila sva ju za fotko in se poslovila. Malo sem jima zavidala pivo, ampak mene je čakala sveža studenčnica.
Tekla sva naprej na pot, ki se je razširila v makadamsko cesto. Tam sva tudi vedela, da je v zajetju studenčnica. Napila sva se hladne sveže vode in pomislila, kako pametno in mojstrsko so speljane cevi in leseni kanali, ki vodijo vodo v velika korita izrezljana iz hlodov. Kravam in ovcam, ki se celo poletje same pasejo na teh prekrasnih planinah, nič ne manjka.
Pred nama je bil še zadnji vzpon na Vošco. To pot bi verjetno znala že v miže, ampak imela sva utrujene noge in komaj sva čakala, da doseževa znamenite skalnate ruševine na vrhu. Med tekom sem tekla zadaj in slikala kolikor se je dalo, Primož pa je na svojem telefonu spremljal pretečeno pot. Tako sva lepo dokumentirala ta prekrasen trail. Toda čakala naju je še zelo težavna in strma pot do doma.
Tekla sva kar po grebenu do odcepa, kjer je pot zavila na najino smer proti Čičaram. Če bi tekla naravnost po grebenu, bi pritekla do mejnega prehoda Korensko sedlo. Tako pa sva tekla mimo Hike&Fly točke, kjer se spuščajo padalci, in nadaljevala strmo dol po gozdni stezi do oddajnika nad Srnjakom. Tam sva zaslišala v daljavi glasbo in vedela sva da so to glasovi iz tekme Goni-Poni, ki se vsako leto odvija enako: s Ponijem gonijo na Vršič. Ko sva pritekla do Srnjaka, sva si oba zaželela samo eno – ohladiti se v ledeni Pičnici. Do doma sva pritekla ob 10:10 in se pod golf igriščem, ki ga imamo pred blokom v Čičarah, vrgla v Pišnico.
Naslednji dan nisva imela nobenih težav in bila sva le srečna, da sva imela možnost doživeti tako lepo izkušnjo, ki jo bova zaradi slik za vedno ohranila v spominu. Sedaj pa so pred nama ponovno novi izzivi. Otroka sta med najinim trailom poskrbela za zajtrk in za sprehod Mimi. Lepo je, ko si družina lahko tako zaupa, da vsak lahko sanja svoje najlepše sanje.
