Za debelost pri otrocih je kriva tehnologija

Za debelost pri otrocih je kriva tehnologija

Pred kratkim sem na televiziji gledala prispevek o debelosti otrok v Sloveniji. Debelost pri otrocih je velik problem ne samo v Ameriki, ampak tudi v Evropi. Po podatkih Svetovne zdravstvene organizacije je med 7 letniki v Sloveniji kar 30 % prekomerno težkih in predebelih otrok.  V Italiji je takih že kar 45 %. Na televizijski oddaji so anketirane spraševali, kaj mislijo, da je razlog za debelost otrok. Anketirani so kar v 60% odgovorili, da je to lenoba. V poročilu Inštituta za varovanje zdravja navajajo kot razlog predvsem nižji socialno-ekonomski status. Osebno menim, da je kriva tehnologija. Rešitev je v močnih in trmastih starših, ki morajo otroka naučiti gibanja predvsem z lastnim zgledom.

Začne se vse že zelo zgodaj. Ko je otrok še v vozičku, je od staršev odvisno, koliko časa bo na svežem zraku. Ko je že malček, pa morata starša stopiti v akcijo. Učiti ga morata voziti kolo, ga voditi na izlete v naravo, na hrib, da se otrok navadi vztrajnosti, se z otrokom veliko preigrati na travniku z žogo, itd. Gre za obdobje zgodnjega otroštva, ki je ključno in odločilno pri razvoju osnovne motorike. To je nekako do otrokovega 6. leta starosti. Če dobi otrok v tem času dovolj gibalnih izkušenj in če so te izkušnje pozitivne, kar pomeni da mu gibanje predstavlja zabavo, norenje, sproščanje energije, veselje, izziv, potem ste kot starš ogromno storili za otrokovo prihodnost. V zgodnjem otroštvu je to zelo enostavno, saj imajo otroci v sebi notranji glas, ki jih priganja  k gibanju. Preprosto ne morejo kar mirno sedeti, morajo se zdivjati. Če imajo možnost, da se sprostijo in so nekje v gozdu ali naravi ali igrišču, popolnoma zaživijo. Plezajo, skačejo, gugajo na veji, se plazijo itd.

Kaj se torej zgodi, da se otroci nehajo odzivati tej naravni potrebi po gibanju. Razlog je po mojem mnenju dokaj preprost. Niso sami krivi, kriva je tehnologija, ki je poenostavila naša življenja. Na vsakem koraku so trgovine z živili, kar pomeni, da se nam za hrano ni potrebno pretirano pretegniti. Včasih so garali na poljih in orali, sejali, vse ročno. Bili so lovci in lovili divjad za preživetje. Sedaj potujemo samo z motoriniziranimi sredstvi, se vozimo z dvigali in skoraj nič več ne hodimo. Otroke v šolo vozi kombi, četudi bi lahko brez težav hodili ali se vozili s kolesom. Otroci imajo potuho na vsakem koraku. To so majhni koraki, ki vodijo v civilazacijske probleme, ki se kasneje kažejo predvsem v slabem zdravju ljudi, ne samo otrok.

Ne krivimo otrok, da so leni, niso oni krivi, da odraščajo v okolju, ki je popolnoma iztiril iz prave smeri. Raje sami sebe poglejte ali ste kaj boljši od njih. Koliko časa pa vi posvečate gibanju? Ste dober zgled vašim otrokom? Če ste, potem se nimate veliko za bati. Gibi in motorične izkušnje, se vtisnejo v spomin, se avtomatizirajo. Če jim je bil otrok izpostavljen in je dobil pozitivno izkušnjo, potem ste naredili kar ste mogli, toda ne odnehajte. Zgled morate biti otroku ves čas. Tudi, če se zgodi, da bo otrok v puberteti pozabil na gibanje in mu ne bo prioriteta, se bo prej ali slej vrnil nazaj na pot gibanja in na pravo smer. Upajmo, da prej, predno bo iz zdravstvenega vidika prepozno. 

Prispevek je objavljen tudi na Moia in.

This entry was posted in Pošta. Bookmark the permalink.